Danmei Hong Konga
Eloisa Cornelio
耽美1
Držal me je v naročju in zajokal sem … Spraševal sem se, ali je bilo to zadnjič.
Čez deset let bi pozabila poletno jutro, ko sva se srečala, toda tisto, kar sva čutila, je bilo kot bledo roza barva. Bile neskončne sanje. Utrujene stene, znoj, kriki in lizike ter kri v zobeh in kapljice slanega vremena na najinem vratu, šepet, božanje, ljubezen, zvezdnata praznina: zagotovo nasmejana, zagotovo doma.
V njegovem naročju sem imel ozke uličice, dotrajano posteljnino, ilegalne prodajalne, mesto, ki je preveč obupano in presvetlo – vse lepe, svetleče luči so bili časi, ko je dihal; stara rumena luč hotelov in motelov … vsi so zajokali. Vse je bilo prepojeno z najino ljubeznijo. Vsak kotiček Hong Konga je zavpil: “Bil sem tu, obstajal sem in nekdo, ki sem ga ljubil, me je ljubil nazaj.” Toda za to ulico ni bilo izhoda: odhajal sem, vračal sem se v London; tudi on se je vračal na celinsko Kitajsko.
Še zadnjič sem stal tam, v kotu Salisbury Road in Kowloon Park: moja široko odprta prsa in grenak okus slovesa v ustih. Lahko sem dobil vonj njegovega mila – sivke – in topel občutek njegovega dihanja, tako mehko kožo in še zadnji pogled v tiste mandljeve oči.
Začutil sem, kako se me Xie Yan tesneje drži, preden me je izpustil. Mogoče je tudi on hrepenel. Pogrešal sem ga takoj, ko me je izpustil.
Položil mi je prst na mokra lica in z nežnim dotikom obrisal eno samo solzo. Videl sem, da se tudi on zadržuje.
–Ne joči …-, karkoli je hotel povedati, ni uspel dokončati stavka. Njegov taksi je prispel. Bilo je prekmalu.
“Ni možnosti, da te zopet vidim,” mi je rekel enkrat. Bil je realist in jaz, sanjač. V te sanje bi se s svojimi surovimi prsti stisnil, nepopustljiv in perverzen. Moje noge so hodile, še preden sem se zavedel; ko sem videl, kako se ta avto oddaljuje, sem ga začel obupano loviti … Še vedno je bil tam, še vedno sem mu lahko mrzlično, brez zadržkov, brezupno sledil. Obrnil se je nazaj in me zagledal, mi zamahnil z roko nazaj in jaz sem se ustavil, jokal, z rokami čez vrat, poskušal, da se ne bi sesul, poskušal osmisliti preostanek svojega življenja po tem zadnjem in bežečem trenutku.
…
S taksijem sem se odpeljal do letališča. Lu Hanov Tian Min Min je igral na radiu in val žalosti, kajti ne vem, kako drugače imenovati tisto, kar sem takrat čutil, je drhtel po mojem telesu. Klimatska naprava se je zdela prehladna, hitrost pa prehitra. Taksi se je oddaljil od mesta in Hong Kong je počasi izginjal v mojem spominu, že tako majhen in že oddaljen. V mojih oblačilih sem še vedno imel vpojen vonj njegovega mila in skoraj obsesivno sem se v petinštiridesetih minutah vožnje skušal spomniti enega leta svojega življenja.
Bila sva narazen, bila sva že narazen.
Bilo je preveč lepo. Poletje se je končalo, jutri bom bil v svojem štiristenskem študentskem domu, tako hladnejši, tako sivejši.
Nisem se mogel nehati premikati na zadnjem sedežu, samo razmišljati in razmišljati in razmišljati.
Xie Yang, kako se boš jutri zbudil? Kako se bom vrnil v svet, vedoč, da te tam ne bo?
–A ste kaj pozabili? – je vprašal voznik.
V tebi nikoli ni bilo rož. Pa vendar si bil moja najljubša pomlad, poletje, ki mi je zažgalo dušo in jesenski veter, ki je odnesel moj pepel. Da, čez deset let bi bil pozabil. Avgust se je spremenil v september in kmalu je snežilo pred mojim oknom na Lambeth Road. In od nekdaj si si želeli priti … Občutek je bil oddaljen, znoj nama je tekel po obrazu v zadušljivem majskem vremenu v Hong Kongu, s komaj delujočim ventilatorjem, sonce pa je posegalo po rumenih zavesah tiste sobe v Wan Chainu.
Pogledal sem iz svojega okna in v resnici te tam ni bilo, pa tudi tvojega nasmeha ni bilo in tvoja podoba je bila tako zelo bleda. V tebi nikoli ni bilo rož, pa vendar tisto zimo nisem mogel nehati razmišljati, kako zelo ti je všeč sivka.
1Danmei je beseda v mandarinščini, ki pomeni “odvisnost od lepote”. Navadno prikazuje idealizirane romantične zgodbe med dvema moškima likoma, običajno napisane s strani heteroseksualnih mladih žensk.
Eloisa Cornelio (Veracruz, México, 1995). She studied English Language and Literature at the National University of Mexico. She won an Honorific Mention at the National Short-story Contest ‘Juan Rulfo’, held by Universidad Iberoamericana. In 2017 she won a scholarship to study at Beijing Foreigner Studies University, and ever since she has been studying East-Asian cultures and literature. She writes both in English and Spanish. Currently, she reads and edits texts at the mexican literary magazine Página Salmón.
Literaven.com 