Nebesno modra kocka

Nebesno modra kocka

Andrea Aquino

Ko sva vstopili v dvigalo, me je po hrbtu preplavil hladen občutek. Njene rjave oči so me gledale izpod starih očal. Razmršena je nase navlekla veliko oblačil nezdružljivih barv. In s sandali? Da, ni mi bilo všeč videti njene pajkaste noge z dolgimi nohti. V katero nadstropje greste? Sem vprašala nasmejana. Nezadovoljno me je pogledala in jezno odgovorila, da gremo v sedmo, kot da bi jaz lahko to vedela. Zadnje nadstropje, kamor sem hotela, vodi na teraso.

Dan prej sem se pogovarjala s hišnico Mabel in s prodajalko časopisov iz vogalnega kioska. Obe sta prijazni in prijateljski. Obe nizki, gledala sem jih s svojih meter in šestdeset centimetrov, pa vendar sta se mi zdeli pritlikavi. Njuno pričevanje je bilo še eno naključje. Po obupanih krikih sta videli dekle, ki je teklo po strehi. Prodajalka časopisov je takoj pomislila na samomor, saj je z njo govorila le nekaj dni poprej in je vedela, da je žalostna iz več razlogov, med katerimi je tudi zlomljeno srce. Mabel me je molče pogledala; njene majhne oči, obdane z nagubano kožo, ki so bile mokre zaradi slabo ozdravljenega prehlada so mi govorile, da obstaja še nekaj. –Čudno je, če Susana, ki živi v sedmem nadstropju, ni slišala ničesar. Večino časa ostane zgoraj, saj ji lastnik dovoli tam bivati. Ker ji ni prav dobro, se spusti zelo redko (s kazalcem je pokazala na glavo in ga nekajkrat zasukala) – mi je povedala z nosnim glasom, kajti bila je brez zob.

Na tabličnem računalniku sem pregledala fotografije. Ženska ni imela na sebi nič drugega kot ščipalko. Njeno telo je padlo in najprej udarilo v zabojnike za smeti, kar je verjetno povzročilo nenavadno pozo, ki jo je imelo njeno telo. Zdelo se je, da na ulici spi. Zamahnila sem nekaj fotografij in se ustavila na tisti, ki je kazala znak vogala Casio Marinoni in Casimiro Franaro. Mislila sem si, da sta čas in umestitev dogodka naredila grozljiv prizor. Ob treh popoldne, čeprav je poletje, se tu predvsem zaradi bližnjih bolnišnic sprehaja veliko ljudi.

Sprehodila sem se po terasi in poskušala napeti oči, da bi videla kraj, od kod je skočila. Stebra sem se držala, kolikor sem mogla. Tresla sem se, srce mi je ponorelo. Ko sem začutila, da se utapljam in začutila vozel v grlu, sem se odločila, da grem od tam. Razjezila sem se, ker so nekateri moji kolegi domnevali, da doživljam vrtoglavico zaradi svojega spola. Hodila sem po stopnicah in jo spet zagledala. S težavo se je povzpenjala in nosila vedro. Pogledala me je z izrazom zvitih ustnic. Vztrajala je, naj govorim s Suzano. Če bi se vrnil nekdanji mož gospe, tisti, ki je imel odredbo o prepovedi prebliževanja, bi ga Susana zagotovo videla ali vsaj slišala.

Teden dni kasneje, po preiskovanju sorodnikov, prijateljev in seveda njenega bivšega, sem se zopet vrnila v stavbo, tokrat z dvema kolegoma. Od spodaj sem z nekaj težavami, ker mi je sonce peklo oči, pogledala proti terasi nebesno modre kocke. Mislila sem si, da bi morala še naprej preiskovati stavbe ob njem. Nekdo, ki živi na isti višini bi lahko bil priča. Spet smo šli gor.

Moji kolegi so ostali pred vrati terase. Premaknila sem se, da bi se izognila nekaj oblekam, ki so bile tam obešene. Na vsakem je bilo veliko kljukic za oblačila. Toliko volnenih oblačil v januarju? sem se vedno znova spraševala, mraz pa se mi je širil po hrbtu. Tam sem jo videla, kako noro je strmela vame, ker sem vdrla v njen osebni prostor. Zakadila se je vame, jaz pa sem se ji umaknila, da je s krikom padla s stavbe.

Andrea Aquino (Florida, Uruguay 1976) is a Literature teacher graduated from Instituto de Profesores Artigas in 2002. She works in Secondary at the Zorrilla High School in Montevideo, and, in Teacher Training, at Instituto de Profesores Artigas (IPA). She participated as a speaker at national and international congresses in Uruguay, Chile, and Argentina. In February 2020 she graduated with a Master in Latin American Literature (Humanities, UDELAR). She won the second prize in the Primer Concurso literario “Palabras para Idea y Mario” organized by SINTEP Uruguay in tribute to the centenary of Idea Vilariño and Mario Benedetti.