Itzqueye, ali drugi Quetzal-pernata kača
Juan de Dios Maya Avila
Trideset let se je izogibal gverilcem in pučem, sprehajalnim stezam, goram in rančem. Trideset let, v katerih je Surlan Spinoza napadal templje, so bili podkupljeni vikarji prilagodili svoja etična načela nevednosti ljudem, ki so se pretvarjali, da so pozabili na svojo preteklost, ki je bila že daleč, a še vedno škodljiva. Trideset let, da bi zbrali tisto, kar bo kasneje postalo viceregalna Nacionalna galerija te srednjeameriške države, ki se utoplja v nasilju in krvi.
Kljub oviram je Surlan dobil okoli sto slik in risb. V tej zbirki naj bi našli dela Mehičanov Joséja de Ibarre in Balrasarja de Echave Ibíe; o skicah Jerónimo Coside, Aragonca iz XVI. stoletja in Trolične Trojice Gregorio Vásquez Arcen y Cevallos – drugačnih od tistih, ki jih lahko vidimo v Bogoti -, je ostalo le nekaj fotografij. Spinoza bi se lahko pohvalil celo z dvema oljnima slikama Salarruéja in edinim Črnim Christom, ter edinim znanim portretom San Uranca de la Selve.
Moram povedati, da je prišel dan, ko so poučene skupine predale orožje v korist Vlade. V tem narodu je vladala napeta mirnost. Mnogi ljudje, med njimi tudi izgnanci, so se vrnili domov brez strahu pred posledicami. Surlanu Spinozi, ki mu je država med njegovimi dogodivščinami včasih sledila, je uspel dobiti kot donacijo nekaj zemlje ob glavnem trgu Suchitoto. Zelo lepa kmetija, kjer je bilo na oknih videti nekaj vpliva arhitekture Pípil. Sredi vrta, imenovanega “El Cielo”, je stala petsto let stara ceiba, kjer so staroselci ponujali srca otrok Itzqueyeju, drugi Quetzal-pernati kači, starodavni Lloradori de sangre. Ko je domačin ljudstva Pipilov, ki je pomagal Spinozi pri premikanju slik, videl, da ceiba stoji tam arogantno, jo je premeril in si drznil izgovoriti starodavno ime Itzqueye. Zaradi iskrenega priznanja je bil akademik Spinoza ponosen.
Okrog polovice leta kasneje, je bil Surlan na posestvu že nameščen. Oba občutljiva na pomembnost zbirke, sta Predsednik republike in Minister za kulturo obljubila, da bosta muzej odprla zvečer. Nekateri sektorji Cerkve se na začetku s tem niso strinjali. Trdili so, da je bil velik del teh del ukraden in da pripadajo oropanim templjem. Njihove pritožbe seveda niso bile uslišane in pri svojih trditvah niso vztrajali dolgo: delitev dobička je bilo tisto, kar jih je osrečilo. Kakorkoli, prebivalstvo sploh ni skrbelo za obstoj ali pomen muzeja. Tisti redki intelektualci, ki so se hvalili, da so socialisti, so pozdravljali zaplembo blaga Cerkve. Razmere so bile kot nalašč za praznovanje tega zgodovinskega trenutka. Akademik Spinoza bi lahko končno nekoliko počival.
Na vrhuncu noči, kljub močnim oblakom, je luna v trenutku prodrla v tančico in tisto malo svetlobe je za kratek čas pregnalo sence, ki so bile v džungli v jezerskih valovih, v gorski verigi, kjer so tuljenje nevihte napovedali bliski strele.
Nekaj trenutkov po tem, ko je luna zasvetila, je pregnala nevihta.
Pípiles iz predmestja so imeli intuicijo pred nevihto. Tudi zanje je bilo pozno. Nesreča je besno prišla nekaj trenutkov pred svitom v Suchitoto. Ulice so postale reke in v njihovih potokih so bile veje, pohištvo, prašiči in nekaj otrok. Udarci vetra so metali drogove in odtrgali strehe hiš.
Surlan je le opazoval skozi svoje okno: dva njegova služabnika sta poskušala odstraniti vodo, ki je začela prodirati na vrt. V okolici je bilo pred posestvom slišati reševalno vozilo, ki je kričalo kot hijena. Morda je kdo v bližini umrl. Zakaj ne izgine?, je pomislil Surlan. Njegov pogled je bil priklenjen na teraso. Zaprl je oči, odprl usta in zaslišal pok, ki se mu je zdel kot tigru podobno rjovenje tecuana. Očistil je umazano steklo, da bi potrdil svoj sum – in da, tam se je zibal Izqueye. Nad kletjo, kjer so čakale slike, da se jih razkrije, so se vrtele veje. Zrak je postajal gostejši in petsto let star ceiba je kljub lobanjam, ki so jo ščitile pred nesrečo, počila deblo in padla je na klet. Sreča je bila, da je bilo v okolici reševalno vozilo, ki je pomagalo sosedu, sicer bi Surlan zaradi zapletenenih ran umrl. Zbirka je bila skoraj popolnoma izgubljena. Los Cosida, preluknjana z žeblji debla, z La Virgen de Echave kaplja kot ocean solz voda in tista Trolična Trojica na koncu nima niti enega telesa, niti obrazov, ničesar. Enako je doletelo tudi drugo sliko; morda bi se dalo nekaj izmed njih po napornem restavriranju rešiti.
Do tega trenutka je bilo v besedilu rečeno, da je bila zbirka skoraj popolnoma izgubljena: neverjetno pa sta dve minuskuli de Salarrué, Črni Christ in Saint Uraco ostali na svojih stojalih nedotaknjeni.
Juan de Dios Maya Avila (Tepotzotlán, 1980) Graduated from the Autonomous Metropolitan University of Mexico. He has collaborated in various national and international magazines, newspapers and literary anthologies. Member of the editorial board of the magazine El Burak, he was also part of the editorial board of the book supplement Hoja por Hoja. He was a fellow of the Foundation for Mexican Letters in the periods 2006-2007 and 2007-2008. He won the 2012 Andrés Henestrosa International Short Story, Myth and Legend Contest with the work La Venganza de los Aztecas (mitos y profesías), which was published by the Ministry of Culture of Oaxaca and which in 2018 was partially translated by Texas A&M International University. Fellow of the Fund for Culture and the Arts in the period 2015-2016. In 2018, the publisher Resistencia published the book of erotic stories Soboma y Gonorra. He published the anthology Érase un dios jorobado (Peripheral Editions, 2019). At the end of 2019 he won the Edmundo Valadés Latin American Short Story Contest with the story Díptico disléxico. In 2020 he publishes the book of chronicles El Horobado de Tepotzotlán (Literatelia, 2020). He is the head of the Canaimera column in the Guatemalan magazine El Camaléon.
Literaven.com 