Categories
Hispanic literature

Mictlan

A tale by Liz Magenta

Mictlan

Liz Magenta

Polnoč je. Prižgana sveča razbije temo in osvetli daritve: sladkarije, kruh, navadna voda, sadje, kava, mezcal. Pokojnikova najljubša hrana in pijača.
Njo, navajeno na paranormalno, niso več prestrašili nočni kriki, ne sence, ne trkanje vrat ob zori, ne koraki, ki so se vedno ustavili ob vznožju njenega okna, medtem ko so potepuški psi lajali v ničnost.
Sedeča za mizo, ob oknu, kjer lahko vidi na pokopališče, ki ji je vedno dajalo spektralne izkušnje, se osredotoča na tri barve plamena sveče, modro, rumeno, odtenke od roza do rdeče. Pred portretom svojega ljubljenega prične moliti, da bi ga priklicala. Sveta Marija, mati božja, moli za nas … spregovori v svoji molitvi in s tem pritegne spekter po katerem je hrepenela.
Je duša njenega moža, ki je pred nekaj meseci zapustil ta svet, začuti nenadno spremembo na poti svoje žalosti. Koraki se ustavijo ob vznožju okna doma, ki sta si ga v preteklosti delila. Koraki, ki so jih pritegnili parfum cvetov ognjiča, molitev in ogenj plamena.
Mraz ji po hrbtu steče do trtice. Ženska začne slišati zvoke in korake. Mravljinčenje rok. Naježena koža. Šklopotanje zob. Neotipljive falange trikrat potrkajo na vrata. Opotoče se na noge in obrne kljuko. V strahu jih odpre. Toda najde le noč in lajanje nočnih psov, še več, čuti lahko hladen halo, ki vstaja ob njeni strani. Duh se predstavi v obliki goste megle. “Emilio,” reče in škripanje s praznega stola dobi kot pritrdilni odgovor. Sede k nedavno zasedenemu stolu.
Duh ljubimca se dotakne njenih ramen in njenega obraza. Po hrbtu začuti drsenje mrtvega, ledenega prsta. Ženska začne z njim govoriti in mu pripovedovati o svoji rutini. Iz stanja svojega spektra se posveti vdihu bistva stvari, sadja, kruha, cvetja, začuti toploto plamena, svežino preproste vode, pekoč mezcal. Poljubil bi jo, če bi imel ustnice. Toda on jo samo gleda kot skozi tančico. S svojimi nevidnimi atomi ji boža lase, obraz, roke.
Opolnoči entiteta vstane in stol zopet zaškripa. Začuti hladno božanje. Slovo od nje, vrtnica njenih bledečih ust na njegovih tankih ustnicah. “Zbogom ljubezen,” izgovori v zrak. Senca se odzove z žalovanjem, ki prodre v vsako njegovo kost, in se odpravi do vrat, pri čemer s seboj vzame esenco daritve: sladkarije, kruh, vodo, sadje, kavo, mezcal in topel poljub ljubljene med njegovimi mrtvimi čeljustmi.
Zunaj psi neusmiljeno lajajo v ničnost, ko se iz zimske teme pojavi dimenzijski portal. Ogromno grlo boga Mictlantecuhtlija se odprle in požre vrsto duhov, ki odhajajo v zadnje bivališče.
Z okna lahko opazuje, kako oblike izginjajo med nagrobnimi ploščami. Sliši zadnje vzklike, ki prihajajo iz panteona in se izgubljajo v sencah. Ugasne svečo in spi, predstavlja si sobe vseh tistih mrtvih, misleč, da bo Emilio nekoč prišel ponjo. Ne bo ji treba čakati celo leto, da bo z njim, vstopila bosta v dom, kjer bosta spet skupaj in tam bosta živela večno, v Mictlanu, hiši Gospoda noči, zadnjem počivališču, v katerem bomo nekega dobrega dne morali živeti vsi brez izjeme.

Liz Magenta

Liz Magenta (Mexico 1980) is a writer. Her works have been published in several international magazines and is the author of two books, Infinito Psytrance and Mundo Insecto.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s