Categories
Hispanic literature Literatura Hispana

Maritza, radi te imamo

A short story by Marcelo Medone.

Maritza, radi te imamo

Marcelo Medone

Prvič sem jo zagledala, ko je bila sprejeta v bolnišnico. Dežurni zdravnik jo je napotil na moj oddelek. Prišla je sama, brez spremstva. V kartoteki je pisalo, da je Maritza Hurtado bila stara sedemdeset let in pri njej je obstajal sum na Covid-19.
“Moje ime je Nancy Pedrozo in bila bom vaša sprejemna sestra”, sem ji povedala in prijela njene krhke prste s svojimi orokavičenimi.
“Pozdravljena, draga”, je odgovorila z nasmeškom. Ni je ganila moja zaščitna oprema, ki je spominjala na astronavtski skafander.
“Brez skrbi, z vami bomo ravnali kot s kraljico”, sem dejala, ko sem ji vstavila infuzijo in vzela vzorec krvi za laboratorij. Če je čutila bolečino je ni pokazala.
Ker ni bilo na voljo strežnika, sem jo sama peljala v vozičku na rentgen skupaj s prenosnim kisikom, katerega tubo je imela pritrjenega na nosno kanilo.
Ko sva se vrnili na oddelek, skupaj z rentgensko sliko, ki je kazala Maritzino obsežno pljučno vpletenost, je dr. Grieco pokazal enako zaskrbljen obraz, kot sem ga jaz, ko sem sliko videla. Nato si je pogledal poročilo medicinske sestre, poslušal pacientkino srce in zavzdihnil.
“Odpelji jo v sobo 18. Začnimo s tremi litri kisika”.
Tisti popoldan sem se ustavila pri njej in jo pozdravila. Kljub njeni očitni zadihanosti se mi je nasmehnila. Pobrskala je po predalniku zraven postelje in mi pokazala majhno, bledečo forografijo. Prepoznala sem jo, mlajšo, obkroženo z dvema lepima moškima.
“Moja fanta”, je zašepetala. Po tistem, je padla v globok spanec.
Čez dva dni se je Maritzino stanje poslabšalo in premeščena je bila na oddelek intenzivne nege. Odšla sem jo obiskat, čeprav to ni bil moj oddelek. Bila je na pomirjevalih in na mehanični ventilaciji.
Maritza Hurtado je preminila dva tedna zatem. Med njeno celotno hospitalizacijo je ni nihče obiskal ali spraševal po njej.
Tiho sem recitirala molitev za njeno dušo in nadaljevala z delom, ki se nikoli ne konča.
Tisti popoldan, ko sem zaključila svojo izmeno in sem zapuščala bolnišnico, sem se ustavila pri majhni cerkvici na vogalu. Sprehodila sem se do oglasnega panoja, ki so ga postavili v spomin na žrtve pandemije. Pogledala sem na desetine fotografij smehljajočih se ljudi in na stotine sporočil ljubezni in upanja. Nekaj trenutkov sem obstala in razmišljala o teh ljudeh, ki niso več z nami in o njihovih bližnjih.
Vzela sem majhno sliko Maritze in njenih sinov ter jo postavila na prazno mesto. Na eno stran sem postavila kartico, ki jo je narisala moja šest-letna hčerka Emma in na kateri je skupaj z mavrico in srcem písalo: “Radi te imamo, Maritza”. Nikoli nisva imeli priložnosti, da bi ji kartico izročili.
Tisto noč sem povedala Emmi, da je naša ljuba Maritza odšla. Tesno sem jo stisnila in jokali sva hkrati od žalosti in veselja.
Vsako nedeljo, ko greva v cerkev pozdraviva Maritzo.

Marcelo Medone

Marcelo Medone (Argentina, 1961) is a medical doctor, fiction writer, poet, essayist, and screenwriter. His works have received numerous awards and have been published in magazines and books, individually or in anthologies, in multiple languages in more than 40 countries all over the world. He has been awarded the First Prize in the 2021 international contest by the American Academy of the Spanish Language with his surreal short story La súbita impuntualidad del hombre del saco a rayas llamado Waldemar (The Sudden Unpunctuality of the Man in the Striped Jacket Named Waldemar).
He has been nominated for the 2021 Pushcart Prize for his flash fiction story Last Train to Nowhere Town.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s