Nenavadna lakota

Nenavadna lakota

Pablo Jorge Diaz Varela

Carlos je že od začetka mislil, da je neprijeten občutek v njegovem želodcu posledica nesrečne izkušnje. Ene tistih, ki se pojavijo, ko se ponoči preobjemo in se zbudimo omotični. Toda težava se je začela stopnjevati zatem, ko sta s punco gledala tisti film o moškem, ki je požrl drugega v Rothenburgu. Groteskni prizori niso pretresli njegovega želodca, prav tako se mu oči niso skrčile pred ekranom. Edina reakcija njegovega telesa je bila globoko slinjenje in kruljenje v želodcu, ki sta mu dajala občutek praznosti. Vsakdo na njegovem mestu bi si mislil, da njegovo telo doživlja lakoto. Toda Carlos se s to razlago ni zadovoljil. Menil je, da je bilo nekaj drugega. Počutil se je, kot da ga telo vabi, naj poskusi nekaj novega. Medtem je s svojim dekletom kadil marihuano in se spraševal, ali je njegova lakota posledica droge ali pa si res želi okusiti človeško meso.

Zablode zaradi uživanja konoplje so redke, vendar številne študije kažejo, da lahko uživanje te rastline pospeši ali sproži psihotične procese, zlasti pri ljudeh z anamnezo shizofrenije ali duševne bolezni v družini.

Za Carlosa je bilo običajno, da se je zbudil s praznim občutkom v želodcu, ne glede na to, koliko je pojedel prejšnji večer. To ga je prepričalo, da mora biti njegova bolezen posledica nečesa drugega, globoko zakoreninjenega v njegovem telesu. Zdravniku ni nikoli povedal o svojih težavah, te misli je raje zadržal zase.

Edina očitna stvar je bila, da so se njegove nočne more začele po ogledu tega posnetka. Postale so dodatek k običajnemu želodčnemu nelagodju, ki ga je zjutraj prebudilo skupaj z občutkom lakote in strahu. Sanje so bile najprej kot pribliski, bili so zamegljeni spomini na njegovo otroštvo; v nekaterih je žvečil lesene svinčnike, dokler se niso zlomili, v drugih pa je jedel torto, dokler ni bil nabasan. Toda sčasoma so se te sanje spremenile. Postale so podoba Carlosa, ki grize roko svojega brata Jacoba. V sanjah je grizel kožo, dokler ni razgalil mišice, medtem ko je njegov brat v tišini jokal.

Sanje so mu povzročale toliko obupa, da se je začel spreminjati. Prvi mesec ni vedel, ali je nočne more povzročil film ali se je spremeninjal v kanibala. Zato je raje pobegnil od svoje punce, misleč, da bi jo nekega dne morda želel požreti. Po drugem mesecu je Carlos postal bolj osamljen. Njegovi edini izhodi so bili v šolo in postopoma so se njegovi prijatelji nehali pogovarjati z njim.

Njegovo mamo je Carlosovo vedenje začelo skrbeti. Vedno je bil družaben fant in je bil pripravljen iti ven s prijatelji, tudi če ni dobil dovoljenja. Tako je nekega jutra vstopila v njegovo sobo z namenom, da bi ga prisilila k pogovoru. Carlos se ni počutil dovolj samozavestnega, da bi svoji materi povedal resnico, a ker so se nočne more vlekle, si je upal opisati nekaj podrobnosti. Za mladeniča so bile te nočne more kot spomin in bolj ko jih je videl, na bolj čudne stvari je naletel.

Največji strah mu je povzročilo odkritje, ki ga je imel v tretjem mesecu zaprtja. Neke noči je sanjal o drugem rojstnem dnevu svojega mlajšega brata Jacoba. Bili so v otroški restavraciji v stilu 90-ih s stropnimi ventilatorji, pisanimi stoli in igrami. V sanjah nosili so brata, da bi upihnil svečke na torti, a mu je pri tem ena od lopatic ventilatorja odrezala z lica kos mesa. V tistem trenutku je na torto padel kos kože v velikosti šila za svinčnike in Carlos, star komaj štiri leta, ga je, pred zgroženimi pogledi svoje družine dal v usta, da bi ga pojedel.

Sanje so se popolnoma ujemale z Jacobovo majhno brazgotino in Carlosu so se zdele tako resnične, da je mislil, da bi se to bilo lahko zgodilo. To je povedal svoji materi v upanju, da ga bo potolažila. Na njegovo presenečenje je bil ta prizor pravi spomin. Dogodki so se zgodili na podoben način kot njegove sanje, le da so ga namesto družine prestrašeno gledale matere drugih otrok.

Za Carlosovo mamo to ni bilo nekaj resnega, ampak preprosto nekaj, kar počnejo otroci. Vendar se je zaradi pomanjkanja takta, s katerim je to razložila svojemu sinu, počutil še slabše glede tega, kar se je zgodilo. Tisti teden je Carlos šel z avtomobilom mimo Jacoba, da bi ga odpeljal na nogometni trening. A ko je Jacob izstopil iz avtomobila, ga je Carlos močno ugriznil in mu skušal odtrgati kos kože z rame. Bil je neuspešen. Njegov brat je zajokal in ga je udaril v obraz, da bi pobegnil. Jacobo je staršem o dogodku povedal in Carlosa so naslednji dan odpeljali k psihiatru.

Pri psihiatru je dežurni zdravnik Carlosa zasliševal več ur. Nato ga je pustil v čakalnici in očeta vprašal o njegovih sorodnikih z anamnezo psihoze ali shizofrenije, da bi izključil druge težave.

Carlosova mati je slišala govorice o prastricu Estebanu. Njegova družina je govorila, da je znorel od pitja vode s svincem. Ko je izvedel za sinovo morebitno diagnozo, je vse to osebno šel povedat psihiatru. Istega dne je Carlos pobegnil iz svoje hiše skozi okno. Nekaj ​​ur pozneje ga je našla policija; zobe je nabrusil s pilo; med njegovimi dlesni so bili ostanki neznane otroške roke in nohti.

Pablo Jorge Diaz Varela (Mexico) has been a resident of Mexico City for more than twenty years. He is the son of a migrant woman of Chilean origin. He graduated with a degree in Latin American Studies from the National Autonomous University of Mexico (UNAM). He currently works as a proofreading assistant for some NGOs and web pages such as the Academy of Arts of Mexico. One of his most recent texts “Doctor Sangre” can be read in the Herederos del Kaos literary and artistic archive.