Terapija za poroko
Arancha Naranjo
Obstajajo tri stvari, ki jih ne morem narediti:
Najprej, da grem na letalo. Na srečo ne maram potovati in kar me najbolj veseli so kratke razdalje s kolesom. Drugič, da se orientiram. Na koncu vedno pokličem taksi, da pride po mene. In tretjič, najti službo. Pri petintridesetih še vedno živim pri starših. To ni vprašanje, ki me pretirano skrbi, saj mi je moja babica Cayetana zapustila svojo dediščino. Izračunal sem, da lahko mirno živim do svojega sto šestega leta. Da, v moji družini živimo zelo dolgo zahvaljujoč dejstvu, da malo delamo.
Težava je v tem, da so moji starši naveličani tega, da zapuščam vse svoje bodoče žene, ker za medene tedne nočem potovati z letalom. Vera za njih ni le še eno dodatno dekle in rezultat je nekaj ur terapij za premagovanje mojih fobij.
Prvi dan posveta sem zapustil razočaran. Tip me je prisilil, da govorim petinštirideset minut, ne da bi mi dal kakršen koli nasvet in me pustil oditi s tremi nalogami. Tekom najinih srečanj moram napisati tri priročnike za samopomoč: enega za ljudi s strahom pred višino, enega za izgubljene v svetu in tretjega za brezposelne v državi.
Nisem vešč pisanja, tudi tovrstne literature nisem bral, zato sem za pomoč prosil Vero. Z lahkoto mi je razložila:
– Navodila moraš napisati, ne da bi se tako zdelo; uporabiti lapidarno besedno zvezo kakšnega filozofa ali si jo izmisliti in jo pripisati komur koli. Nihče ni prebral celotnega dela Človeštva. Vedno uporabljaj slogane, kot so “zmoreš”, “to boš dosegel”, in “svoje meje poznaš bolje kot kdorkoli drug”.
Mimogrede mi je dala nekaj knjig o čustveni inteligenci, da bi zadevi lahko prišel do bistva. Pravzaprav imajo moji starši prav, ne morem dovoliti, da Vera pobegne.
Naslednje dni sem se z užitkom posvetil branju in zapisovanju kot kakšen profesionalni pisatelj. Zdaj imenujejo čustveno inteligenco tisto, kar je Machiavelli definiral kot lastnost renesančnega princa. Nič zato, nisem bil na fakultetnem seminarju, osredotočen sem bil na pisanje svojih priročnikov.
Da bi analiziral svoj odpor do letenja, sem kupil vozovnico iz Barcelone v La Coruño. Bolje je bilo začeti s krajšimi potovanji, preden si upati na mednarodna. O medcelinskem pa sploh ne razpravljam več. Najbolje si je postaviti majhne cilje, vedno jih je lažje doseči. Zmoreš, pogumni!
Ko smo vzleteli, sem se počutil dobro. Prvi vzpon opravljen, pridobivanje višine mi ni predstavljalo težav in sem si oddahnil. Takoj, ko se je začela turbulenca, si niti stevardese niso upale z vozički, da bi prodajale parfume brez davka ali alkoholne pijače. Vsi so bili dobro zvezani na svojih sedežih, jaz pa z glavo med nogami, ker nisem prenesel bolečine v bobničih. Ni bilo važno, da sem žvečil žvečilni gumi, da sem zadrževal dih, da bi napolnil Evstahijeve cevi, bila je neznosna bolečina. Zagotovo je šlo za pilota pripravnika. Nikoli si nisem mislil, da se na tako kratkem potovanju lahko ujame toliko turbulenc, nobene ni preskočil. Kakšna kamikaza. Sosed mi je razložil, da je to običajen pojav na tej progi, deloma zaradi orografije polotoka in vrste letala. Mogoče bi bil v mojem primeru Airbus bolj priporočljiv, da se izognem pritisku v kabini. Mislil sem, da bi bilo pred vkrcanjem najbolje povprašati po pilotovi zgodovini letenja. In tako sem napisal svojo prvo knjigo: Kako ravnati z leti? Vedno preverite izkušnje pilota, vi niste problem.
Za drugo težavo sem skušal najti izvor v sebi, a mi je sestra, ostra kot vedno, razložila, da sem nagnjen k zamenjavi leve in desne, in da besede uspem usklajevati z gestami le, ko govorim v ruščini. Ko sem to omenil svojemu psihologu, je namignil na politično konotacijo desnice in levice. Tisto popoldne sem bil med seanso zelo zamišljen, toda doma sem ugotovil, da ni vse v meni. Takoj, ko sem vstopil, mi je mama rekla: “Julián, tukaj sem ti pustila tvoje sveže zlikane srajce.” Naslednjih osem dni sem analiziral njen način govora: vse je bilo tam, malo naprej in tam v ozadju. To, da sem se znal orientirati po zemljevidu, je bilo s temi indikacijami bolj ali manj čudežno.
Kar zadeva tretji problem predvidevam, da ste do zdaj že uganili, da sem Julián M. in da se preživljam s pisanjem knjig za samopomoč. Lahko se tudi ti!
Arancha Naranjo Lumbreras (Palencia, 1969) is trained as a historian and librarian, but has also ventured into the world of Law. She is currently dedicated to writing, having published stories in several collective anthologies.
Literaven.com 