Tisti glasovi
Cristina Mabel González
Čeprav tega ne želim naslavlajti, bom to storil, da me pustiš pri miru.
Saj ne pretiravaš, kajne? Nisi sanjal o tem?
Ne, niso bile sanje in ne pretiravam
In… včasih stari ljudje to počnejo
Ali mi boš zdaj rekla, da sem kot fantič, starec, ki se spreminja v fanta,
To bi spremenilo temo
Pustimo to zdaj
Nadaljujva še malo. Pomisli, da dokler tega ne boš mogel ubesediti, bo še naprej težilo tvoje življenje
Takoj prenehaj! S svojim življenjem že shajam.
Tistega dne ni bilo mogoče nadaljevati pogovora. Uspelo mi je zbrati nekaj informacij, vendar sem potrebovala več, da bi jih dokončala. Če bi vedela, bi vztrajala, a sem se odločila, da grem do reke. Bilo je vroče, zato sem to pustila za pozneje.
Želela sem, da mi pove, kaj točno je ob tisti zori, preden se je zbudil, videl. Ko je roka dvignila njegove veke in ga prisilila, da gleda bitje, ki ga nikoli ni mogel prepoznati, na nobenem mestu, kamor sem ga peljala. Tudi opisati ga ni želel, ker se je vsakič, ko smo prišli do sestave figure, ta zataknila in se ni hotela nadaljevati.
Že leta smo se trudili. Najprej je bila mama tista, ki je postala navdušena nad tem, da sem govorila o tistem demonu, kot ga je imenovala, ki je preplavljal dneve, z naključnimi sanjami pa še posebej njene noči. Dokler ji ni rekel, nehaj me zajebavati in me ne nadleguj več, spoštuj me, ker sem tvoj oče! Nikoli nisem videl starca tako jeznega; mama se je malo prestrašila.
Odraščala sem ob poznavanju dedkovih strahov. Ko sem bila deklica, sem ga nedolžno vprašala, on pa si je izmislil vse neumnosti, da sem na koncu jokala. Vsako nedeljo so delali nered! Ne prestraši dekleta, vsi so se prerekali.
Zdaj me ne more več navdušiti, sem pomislila, ko sem se z diplomo v roki vrnila v mesto. Nekdo je moral biti predmet moje prakse, zato sem se zatekla k dedkovemu strahu, da bi opravila delo, ki mi bo pomagalo pri podiplomskem študiju. Lahko bi uživala v poletju, analizirala svojega dedka in se zabavala s prijatelji v reki. Cele popoldneve smo opazovali, kako teče voda, se smejali na ves glas in se metali s pečine. Zadnje, česar se spomnim, je Mechejev glas, ti si na vrsti. Takoj, ko sem skočila in začutila vodo sem zaslišala hrup. Bila je moja glava.
Bila je zima in veš, da je tukaj v mestu mraz močnejši. Zaznaval sem tisti mraz, ki mi je vstopal v oči, dokler se nisem uspel zbuditi in opazil, da so odprte, mi je dedek vdano povedal.
Mehka, hladna, gumijasta roka mu je držala veke in ga silila, da je videl. Bitje je bilo narejeno iz alg in dima, z rdečimi očmi, razporejenimi po celem telesu, ki so ga opazovale z gorečim pogledom in iz katerih so visele niti zelene sluzi. Vonj, ki ga je oddajalo, je bil kisel in globok, s kančom kovinskega. Hodil je po sobi in iskalo nekaj, česar ni našlo. Zagrozilo je, da se bo vrnilo, da ga bo iskalo. Prav tako je govoril in pripovedoval nevidno zgodbo. Od nje je zahteval, naj zamolči tako to prikazen kot tisto, kar mu je pripovedovala, da se bo v tej skrivnosti končalo njeno življenje, če jo bo razkrila, in da se bodo okrog nje zgodile najhujše nesreče. Vrnilo se je tolikokrat, kolikor je želelo. Vrnitev je bilo veliko.
Ne zna mi razložiti, zakaj je bila ta figura razstavljena pred njim, niti, če je kadarkoli v svojem obstoju našel razlago zanjo. Ne ve niti, kaj je s takim zanimanjem zasledovala. Ne vem, ne vem, mi reče prizadet in išče razlog, jaz pa tega od kar sem bil mlad nisem nikomur povedal. Ohranil sem to tesnobo, da nihče ne trpi groze, ki jo moram prestati vsakič, ko se pojavi.
Mami očita njeno trmoglavost, s katero me je po njegovih besedah okužila. Nikoli nisva nehali vztrajati, naj nama podrobno opiše tisto prikazen. Če bi me pustili pri miru, ti ne bi bila takšna. Tema, o kateri mi je govoril, bo odšla z mano, tega ne bodo mogli spraviti iz mene, prepričano zatrjuje. Jokajoč dedek me gleda in si z zgubanim robčkom briše solze in slino, ki je ne more zadržati, in mu le-ta pada iz kotička ust.
Nekako bova živela naprej, dedek, ga tolažim s kovinskim glasom, ki ga reproducira naprava, ki prevaja gibe mojih oči. Edina stvar, ki jo lahko premaknem.
Cristina Mabel González (Argentina) is a professor of Literature, a specialist in Latin American Literature and Specialist in Women and Gender Studies. She has been published in literary magazines and anthologies.
Literaven.com 