Iluzorni preblisk, H2O, adrenalinska strast in kasneje… Smrt v vseh pogledih
Jorge Picazo Carrillo
Nenadoma sem se zbudil gol, ležeč na pločniku avenije! Nisem imel pojma o svoji identiteti in moj obstoj v spominu je nastal šele pred petimi sekundami, ko sem se nenadoma prebudil. Nezmožen razlikovati resnično od namišljenega, so bile le sanje, kar sem prej živel. Resnica je, da je tisto, kar so moje oči videle naslednje, osupnilo moje nejeverne zenice.
Utripajoče in slepeče barve, sence in zmedene oblike, ki so se gibale proti svetlobi, svetlina, zaradi katere je bilo vizualno težko določiti meje njihovih obrisov in silhuet. Potem se je nenavadnemu vizualnemu plesu pridružil šibek zvok… Mrmranje… Kadenca… Potem je bilo vse čarovnija! Ob meni so paradirale figure, ki pripadajo kraljestvu fantastičnega! Vrsta spektakularnih likov, osupljivo nemogočih, nelogičnih bitij, ki presegajo učinek vseh sanj ali halucinogenih drog, so se manifestirala zavita v plasti prosojne fluorescence, medtem ko nas je obdajala meglica grozljivih, skoraj motečih barv. Nekaj, kar je bilo videti kot trakovi hitrega neona, je švigalo po zraku in puščalo popačene sledi. Prizor je bil po svoji razsežnosti paša za oči.
Sledilo je še več kreatur norosti; nepredstavljivo za zdrav um, neizrekljivo. Tudi nekatere od teh redkosti so bile asimetrične, njihove fizične strukture so izzvale zakone gravitacije, ki so na koncu podlegli omenjenim entitetam. Kasneje sem videl entiteto, ki je vodila legijo in ki je name še posebno pustila vtis: »sončno bitje«, katerega podrobnosti mi je bilo nemogoče opazovati. Zadaj je prišlo drugo, katerega videz me je spominjal na plazmo. Še en dež zelenkastega binarnega zaporedja (strojni jezik) se je spustil iz njegove kože. Prav tako četrto bitje, pri katerem je bilo opaženo, da je njegova zunanja zgradba labirintna. In končno, zagonetno, reptilsko in odbijajoče rdečkasto bitje, ki je korakalo ob meni, je imelo obsežen rep, ki se je konča z želom kot pri škorpijonih, je bil dvignjen sinhrono z utripom zloveščih bobnov.
Celo skozi neizmerno abstraktno pokrajino in v ritmu nečesa podobnega sambi sem lahko ločil nekatere »prepoznavne« like iz ljudske domišljije, prepletene s tistimi iz nenavadnega cirkuškega vesolja: kitajske zmaje, harlekinske norčke, demone, alebrije1, gobline, garotas2, žonglerje, nahuale3 v popolni opravi, humanoide z veličastnimi rogovji, grozljive klovne, huehue4 in neskončno število raznobarvnih karnevalskih mask v bombastičnih opravah; krone iz košatega visokega in pisanega perja, porcelanasti obrazi s finimi potezami in posmehljivimi izrazi. Spremljala so jih vozila, okrašena s peklenskimi pripomočki, ki jih je morda navdihnil sam pekel! Ves ta nadrealizem je šel mimo mene, ne da bi me opazil, nekateri so plesali, drugi bruhali ogenj, navdušeni, ekstatični! Tak prizor ne more biti resničen!
V določenem trenutku lucidnosti in zajezenem navdušenju – za kar sem se moral nadčloveško potruditi – sem poskušal raziskati svojo lokacijo, ugotoviti, kje sem. Bal sem se, da sem na ulicah podzemlja ali v spalni paralizi. Ampak ne, kar sem pričakoval, da bo presenetljivo, se je izkazalo, da ni. Našel sem le preprosto, običajno, temno ulico, vredno vsake priljubljene soseske z nočnim življenjem, brez znakov ali referenc. Lahko bi bila katera koli ulica na svetu.
Ko sem svojo pozornost vrnil v »himerični svet«, je ritem bobnov in veselje fascinantne gneče name naredil vtis. Okužil sem se. Začutil sem, da mi telo vibrira in prizor se mi ni več zdel ravnodušen. Trenutek zatem sta dve nedoločljivi bitji − ki ju niti najbolj drzni in domiselni pisatelji znanstvene fantastike ne bi zmogli opisati − iztegnili roki k meni v polnem vabilu k veselju. Iztegnil sem roke in se oprijel njunih udov, oni so me dvignili, potem pa sem začutil njihov neustavljiv in skoraj zasvojljiv ritem. Nisem si mogel kaj, da ne bi zaplesal z njimi.
Po nekaj neprekinjenih dneh eksotičnega plesa in nepozabnih doživetij, v katerih sta se izmenjevala luna in sonce, sem se prenehal spraševati in analizirala, v kakšnem karnevalu sem se lahko znašel. Čeprav sem odkrito povedano že sklepal, da doživljam sanjam podobno stanje (saj nihče ne more cele dneve preživeti na zabavi, ne da bi bil utrujen, lačen, žejen, premražen, vroč ali zaspan). Ampak ne, to je bilo tako resnično! Bolj resnično kot življenje samo!
Spraševal sem se, ali je to v Braziliji (zaradi njenega velikanskega, spektakularnega in neprimerljivega karnevala), a to je bilo več! Spraševal sem se, ali je tisti v Benetkah, “pa gondole? Njihov Veliki kanal? In drugi liki Commedia dell’arte? Mogoče karneval v Veracruzu? Kljub nekaterim podobnostim pa je bil ta drugačen, bolj barvit in čudovit! “Tlaxcala? Puebla?” To zaradi huehues, vendar se je neravnovesje nadaljevalo. In prisotnost likov, ki niso značilni za to območje?
Tako nerazložljiv, resničen in edinstven je koncept, ki mi je vrnil kristal življenja. Takrat sem razumel, da odsev teh bitij ni nič drugega kot optična iluzija ravnih, konkavnih in konveksnih ogledal nas samih.
Prevajalčeva opomba:
1 Živo obarvane mehiške skulpture mističnih bitij.
2 Ženske, oblečene v kričeče kostume, ki jih lahko opazujemo plesati na karnevalih.
3 Čarobno bitje, spreminjalec oblike.
4 Zamaskirana oseba, ki na posmehljiv način predstavlja Španca ali zavojevalca. Lahko jih opazujemo na znamenitem karnevalu v Puebli v Mehiki.
Jorge Picazo Carrillo-(Mexico) he is a lover of literature. Has published his texts in various online literary spaces.
Literaven.com 