Počakaj nekaj ur, preden govoriš o meni

Počakaj nekaj ur, preden govoriš o meni

Yeslando de Jesús González Bracho

Včeraj sem umrl. Bila je mokra in obupna smrt. Velikokrat sem moral vstati, da sem črpal vodo. Nekdo je nekoč zapisal, da je treba izbrati, kdaj umreti. Nenadoma je prišla senca s srpom med kostmi in nisem je zavrnil. Seveda, zagotovo je o meni grdo govorila. Videti je bila utrujena in žalostna, ker me je toliko iskala.

Spomnim se, da je zgodilo prvič popoldne januarja 2001, natanko prvi dan tega leta. Mešanica železa, pomešanega med plastiko in pasto, je prekrila moje telo. Kakšna sramota! so zakričali opravljivci. Uspelo mi je le slišati sireno rešilca in hrup zdravnikov, ko so vlekli nosila…hrbtenico ima iz “spužve” kot je rekla moja žena. Ona je bila na počitnicah v Sucreju, jaz pa sem ostal, da bi si odpočil od decembrskih praznovanj. Kakorkoli že, tisti dan sem umrl, mislim, da ob desetih čez šest. Bila je nenapovedana smrt.

Starka v črnem je pozabila najaviti svoj prihod in preostalo ji je le škripati z rumenkastimi zobmi, potem, ko je dežurni zdravnik zaloputnil vrata in kričal: “Živ je! Čudež…čudež! Nikoli sploh nisem verjel v čudeže Joséja Gregoria Hernándeza. In jaz sem vernik”.
Kasneje so prišle zaporedne smrti, ki jih nisem načrtoval, ampak se je zanje odločila Smrt, kot da bi imela moč nad mojim življenjem. Še ena nesreča, še en prvi januar. Bistroumna temna ženska se je s sorodniki dogovarjala o mojem odhodu, a ostala je praznih rok. Hej, to ni rasizem, nosi črno!

Potem je prišel dan možganske kapi in res ji je skoraj uspelo, ko me je s prevaro spravila na pot brez povratka, kamor se je odpravilo že več prijateljev. Bilo je ob zori januarja 2014.
Predzadnji je bil Corona virus. Ko sva se vračala iz Kolumbije, se je na naju z ženo spravil prekleti starec z izgovorom, da so Venezuelci neprevidni. Norec me je objel. Ko sem prišel domov, sem imel vročino in boleče grlo. Ni mogla. Nisem bil na zapacanem seznamu, ki ga je prepisovala vsak dan.

In glej, velikokrat me je napadla, kot takrat, ko je sosed grozil, da naju bo ubil, tako da naju bo ustrelil v čelo in zažgal. Celo pokleknil je in se križal. Nesrečni usrani “cañaderos” so se zarotili s guajiros in smrtjo, da “jim gre na roko.”

Toda sinoči je bilo odločeno. Napravila se je, da je prišla pome. Nedolžna je šla v past z odobravanjem sosedov, ki so imeli z njo opravka. Trači, zabave za Carmencito, ki je mislila, da je še vedno stara petnajst let, in Raízo, zlobno debeluško, ogorčenje za Yoleivo, ki je bila prav tako poškodovana štiri leta. Hoteli so jo spraviti v norost, mene pa v smrt. Jaz nisem bil pripravljen, moja žena tudi ne.

Bili so grenki dnevi… Obhajam svetnike, vendar ne spim z njimi, ker poči viseča mreža in žice pridejo iz žimnice. In jaz sem vernik! Ne, nisem pripravljen, da govoriš o moji krsti. Kako lep je bil njegov nasmeh! Obraz je bil isti! Tako dobri ljudje! In jaz sem vernik!

Umazana Črna joče pod matapalo in z ženo sva na poti na posestvo. Čakaj name, če želiš… tudi tokrat nisem na vrsti.

He graduated with a Bachelor of Arts and a Bachelor of Education. He also has a PhD from the Pedagogical University. He writes under the pseudonym “Goya”.