Smrt ima posebno svetlobo
Aleqs Garrigóz
Lovec in jelen sta dvojčka.
Oba hrepenita po skrivni sreči,
ki je kriva sama po sebi,
okronanana v neudobni peni,
žrtvovana za polet planeta.
Tisti, ki se približuje sredi arhaičnega obreda
išče votli glas,
pričakovano resonanco prihodnosti,
ki je blazina groba
-odmev grobnice.
Tam je poželjiv sijaj,
nerazberljiv, neslišanih zakladov;
tisočletna modrost,
ki je nihče ne pozna;
popolna konkavnost
ki drži zaprto kroglo:
ogenj, ki gori za vse
in ne pozna mnogoterosti, razen v širitvi,
in je razumljiv le v sanjah;
kot svetloba, ki oživlja njegovo agonijo,
njegova prisotnost leži
in obdaja vse, napolnjuje vse
z nežnimi prsti
Smrt ima svoj jezik, ki je spolzek,
iz nepremakljivega mraza
in neizbrisnih kraljestev:
jok slapa,
ki pada na vesoljno dobo.
Vse, kar raste, se uklanja smrti
Aleqs Garrigóz
Oko je le,
da vidi novo truplo:
narava se slavi z uničenjem.
In sredi vsega tega
pokončen cvetni listič, čar dneva,
te trepalnice, zbite od sončnih žarkov
ki v težkem dihu
ne trpijo: hrepenijo po smrti.
Vse, kar raste, kliče iz prahu
svojo vrnitev, svojo nemogočo dvignjeno roko.
Kot pokoren sadež,
ki je le med rokami niča miren:
kot prostor, preboden z odsotnostjo,
ki se smeje z zobmi sovražnika.
O, kdor je nedolžen, ni nedolžen zaman.
Zorenje je treba ugasniti.
In tisti, ki bi rad pobegnil
je le halucinirano pero
taščice,
zapuščene v snegu.
Aleqs Garrigóz (México)- His poems have been published in various national, Latin American and Spanish magazines and online media. Some of his published books of poetry are: La promesa de un poeta (Humo, 2005), Páginas que caen (La Rana, 2013) and Los hermosos ausentes (Los otros libros, 2016).
Literaven.com 