Moja punčka v ogledalu

Moja punčka v ogledalu

Jorge Armando Ibarra Ricalde

Babice vedo. Njihove nasvete, ko namesto zdravil priporočajo čaje, zlahka štejemo za zastarele. Pihanje na vozle, ko ni nobene povezave med tem početjem in njihovim razvozlanjem ali uporabo gumijaste elastike za odpiranje kozarca. In da, kljub artritisu lahko babica odpre kozarce, ki jih jaz ne morem, razvezuje vozle, ki jih nihče drug ne more, in odpravlja tako prehlade kot tudi bolečine. Toda mi smo mirne duše prepričani, da je njeno znanje vedno mogoče nadomestiti s kakšnim sodobnim in uporabnim pripomočkom, zasnovanim posebej za ta namen. Tako sem živel in odrastel, ignoriral babičine trike in se zanašala na Wikipedijo, vse do dneva, ko se je rodila moja hči in mi je babica Fernanda s svojim blagoslovom dala nasvet: ne postavljaj otroka pred ogledalo.

Spomnim se, da mi je od vseh vraževerij, ki sem jih slišal, ta ostala v glavi najdlje. Znanost o dojenčkih, ki so najbolj krhki primerki človeštva je zapletena, a se kljub temu upira dejstvu, da se nihče ne rodi z znanjem, kako biti starš. Tako se lahko med prikimavanjem tu ali lapsus brutusom tam, v delčku sekunde zatečete k tisočletnemu instinktu, da bi se odzvali v dobro svojega otroka. In da, ta lahko zataji. Vendar pa je znanost o dojenčkih zelo napredovala, da bi vedeli, da jim ne smemo dati jagode ali medu in da v nasprotju s splošnim prepričanjem; dojenčki čutijo bolečine. Prav tako ne potrebujejo vsega, kar vam prodajajo zanje in da ni dobra ideja dati jim tequilo, da bi jih uspavali. Toda nikjer, prav nikjer znanost ni pojasnila, zakaj otroka ne smete postaviti pred ogledalo.

Kaj bi se lahko zgodilo: da bi dojenčkova psiha eksplodirala, ko bi odkril, da je njegovo bitje omejeno v svoji resničnosti? Da bi zamenjal svoj obstoj z obstojem odseva? Da bi predčasno odkril, da je bitje, ki je odvisno od drugih? Odgovorov ni bilo nikjer in večina “funkcionalnih” odraslih, ki jih poznam, se še vedno ni zavedala večine teh predpostavk. Zato se zdi, da si nihče nikoli ni zastavil tega vprašanja, ampak so le verjeli babici na besedo in ostali pri tem, stran od ogledala. Seveda sem hkrati upornik in pustolovec, in ker nisem vraževeren, se lahko zanesem le na tisto, kar lahko opazujem. Zato sem se vsakič, ko sem nagovarjal hčerko, ki je hodila sem in tja po dnevni sobi, spraševal: kaj bi se zgodilo, če bi jo pustil pred ogledalom?

Kljub minevanju dnevov, mi je preprosto zmanjkalo poguma, da bi to ugotovil. Čeprav sem bil človek dejstev, je bilo dejstvo, da je bila steklenica odmašena z gumijastim trakom in da se je vozel razdrl, ko se ga je pihnilo. Zato je bilo prevelika odgovornost, da bi prostorsko-časovni kontinuum prepustil v svoje roke, saj so že držale otroka, ki je komaj premikal vrat. Noči so prihajale in odhajale, ko se je prilagajala najinim urnikom. Neredko sem ležal buden in čakal, da se ji izprazni steklenička ali vsaj baterija, in kot ve vsak starš, me je pogosto premagal spanec. Tako se je otrok, medtem, ko sem imel zaprte oči učil prevračati in plaziti, dokler ni nekega dne, ko sem šibek in utrujen zadremal, izzval ogledalo.

Bil je dan, kot vsak drugi. Pravzaprav noč. A nastopila je izčrpanost, tako da sem dejansko videl vse, kar se je dogajalo, le v napol budnem stanju in mislil, da so to sanje. Moja deklica se je najprej prevalila čez posteljo, nato pa se splazila na stran, kjer ni bilo roba. Zato se brez neposredne nevarnosti nisem mogel odzvati na trenutek, ko je z vso močjo svoje sile odlepila svoje telo od vzmetnice, da bi se srečala s svojim zrcalnim klonom, ki je bil na drugi strani ogledala.

Za trenutek sta se spogledali, izpustili tiste čiste zvoke, ki ne spadajo v nobeno kategorijo čustvenega spektra, se nasmehnili druga drugi, se prepoznali in se brez opozorila dotaknili druga druge. Nič nenavadnega. Tako zelo, da sem lahko še naprej budno dermal. Vsaj dokler ni hčerka z nasmehom trikrat udarila po steklu. In čeprav ni imela dovolj moči, da bi držala stekleničko, se je ob udarjanju obeh otrok po ogledalu to razbilo.

Tega zvoka se spominjam tako jasno. Še vedno lahko čutim, kako se mi je skrčil želodec, ko sem refleksno zgrabil hčerko, še preden sem se zbudil. Bilo je instinktivno, prvinsko. Preprosto sem jo zgrabil in jo vlekel, da se ne bi izgubila, čeprav je bila nevarnost pravzaprav padajoče steklo. Zaskrbljeno sem jo prijel v naročje, preveril, ali se ni poškodovala in prijetno presenečen, da temu ni bilo tako spoznal, da se steklo ni razbilo, ampak je bila to le halucinacija zaradi pomanjkanja spanca. Tako je otrok, ki je preživel izčrpen pregled matere, ki se je vendarle zbudila in je imel vse na svojem mestu, zaspal kot običajno. Razen enega dodatka: dolgega nasmeha, ki ni kazal zob.

Zjutraj, v razmaku komaj nekaj ur, sva bila izčrpana. Vendar nisem mogel nadaljevati z ležanjem, saj me je hčerka z neizmerno energijo prebudila in dan se je nejevoljno začel kot običajno, z otrokom v središču najinega sveta. Le da je tokrat s svojim dolgim brezzobim nasmehom počela vse, kar je bila vajena.

Najbrž bi moral znakom posvečati več pozornosti. Hitrost, s katero je iz plazenja prešla v zibanje, nato hojo in nato hiter tek, histerični smeh, ki ga je spuščala brez povoda, bežne in neobvladljive napade jeze, ki jih je vršila, ko se je razjezila, ali vsaj popolno nespoštovanje avtoritete. Res pa je, da je bil dolg in skrivnosten brezzobi nasmeh kratkotrajen, saj se je po nekaj mesecih še vedno smehljala, vendar s tistimi ostrimi zobmi, ki so spominjali na čekane, kar je njen obraz spremenilo v obraz malega hudiča.

Če se ozrem nazaj, bi moral vsaj opaziti skrivnostni jezik, ki ga je govorila, ko je poslikala stene hiše s poganskimi znaki ali ko je “po nesreči” pokvarila občutljive naprave v hiši. Trenutek, ki si ga bom zagotovo zapomnil pa je bil, ko je prišel čas za krst. Obe najini babici sta vztrajali, da če sva poročena ali ne, je najina odgovornost, da otroka predstaviva Bogu in ga obvarujeva pred hudičem. Plemenita zamisel, ki pa župniku ni bila všeč, saj se je krst malega hudiča izkazal za njegov lastni pekel. A čeprav je njegov trajal le nekaj trenutkov, se je naš šele začel.

Medtem, ko smo mi postajali šibkejši, je naš mali hudiček iz dneva v dan postajal močnejši. Kajti življenje je tisto, kar se zgodi, ko zaman čakaš, da se bodo stroški zmanjšali, po nekaj letih pa se sprijazniš, da ne le, da se ne bodo zmanjšali, ampak bodo vedno večji, kot jih lahko ustvariš. Zato delaš, kar lahko, s tem, kar imaš, medtem ko ti vsi okoli tebe govorijo, kaj bi moral storiti. Ne da bi vedeli, da ste to že storili, le da vam ni uspelo. Kot ne bi uspelo tudi njim, če bi se potrudili, namesto da bi to samo zlonamerno govorili.

Pri dveh letih je moj mali hudiček že kazal vse znake hudičeve obsedenosti. Vse je grizla, kričala in delala preglavice vsem, ki so jo zanemarjali. Največjo jezo pa je lahko razblinila z izsiljevalskim objemom in manipulativnim poljubom. Zdravniško-medicinsko soglasje, saj ima vsak pediater v duši prodajalca je bilo, da ima sindrom IA. Stanje, ki ga je mogoče zdraviti z nenevarnimi, a dragimi zdravili. A medtem, ko je njena mama med strokovnjaki iskala odgovore kaj lahko kupimo, da bodo rešene vse težave, sem poznal resnico: pred ogledalo sem jo postavil, ko je bila dojenček.

Izčrpani in zadolženi smo začeli iskati nove možnosti. Ker se nisem mogel obrniti na svojo babico, sem šel k Lucijini babici. Ko sem ji priznal, da sem jo kot dojenčico postavil pred ogledalo je zavzdihnila in mi priskrbela nekaj zdravil, ki so temeljila na rdeči niti, česnu in nemalo vtrajnosti. Deklica se je nejevoljno zvijala, kot da bi ji dal zdravilo. Potem pa, ko jo je njena mama z rdečo nitjo na čelu in vonjem po meti s česnom, sem ji moral priznati resnico, da se je kot dojenček videla v ogledalu. Gledala me je s temnimi kolobarji pod očmi, na katere sem se navadil in kljub pomanjkanju energije za življenje se je nasmehnila in se smejala, saj je verjela, da sem nor in vraževeren. Potem mi je razložila, da vse, kar doživljamo, ni obsedenost, ampak SdIA, Sindrome de Infantitis Aguda, ki mu glede na čas pravijo otroštvo, ki se izraža v vseh nezaželenih simptomih v svetu odraslih. Da smo utrujeni, da deklica ni pošast, ampak naša hči in da se bo vse izboljšalo. Pustil sem jo pri tem. Sprejel sem malo hudičko, kot da je res moja in ne Satanov izrodek. Saj je iz nekega razloga prišla v moje življenje.

Včasih, ko sem sam, se pogledam v ogledalo. In če se je mali hudiček tako dobro izkazal v življenju, si lahko samo predstavljam, kaj počne moja hčerka, ki je šla skozi ogledalo. A ker poznam značaj njene matere in babice, zaradi katere smo jo krstili, sem prepričan, da Lucia Fernanda v peklu že vlada.

Jorge Armando Ibarra Ricalde (Mexico), a.k.a El Master, is a writer, chronicler, professional master and role-playing game researcher as well as a designer of the game processes, specialized in direct cultural transmission through orality. Most of his work focuses on exploiting narrative biases to produce immersion and exchange of experiences as a front for defending leisure, while harnessing the intrinsic components of narrative construction to generate transformative experiences either through storytelling or ergodic literature.