NEVIDNI TRENUTEK

NEVIDNI TRENUTEK

Sergio Gaut vel Hartman

“Čakaj. Ostani še trenutek”. Moški je presenečeno pogledal prostitutko. Končal je z oblačenjem in nervozno potegnil iz cigarete, kot da bi bila zahteva nekaj ekstravagantnega ali neprimernega.
“Saj sem že plačal, kajne? Zakaj bi še ostal?”.
“Samo za minuto”. Prvič je prosila stanko kaj takšnega in ni vedela, zakaj to počne. To je bil impulz. Zadušen impulz, obupan poskus, da bi spremenila nekaj, kar je nespremenljivo. “Ostani še minuto, nič ti ni treba storiti”.
Tudi moški ni vedel, zakaj se je strinjal, vendar je sedel na rob postelje in minuto preživel ob pogledu na ročno uro. Ceneno ročno uro.
“Je to vse?”, je vprašal, ko je minila minuta.
“To je vse,” je odgovorila. “Lahko greš, če želiš”.
Peta stranka je želela vedeti.
“Zakaj to počneš, dekle?”. Govoril je nenavadno, s trdim naglasom, spoštljivo in sumničavo hkrati. Vendar z njo ni ravnal nežno. Bil je grob in neroden.
“Ne vem še, gospod. To je pet”.
“Pet minut, dekle?”.
“Da”. Ni se ji zdelo primerno, da bi kaj dodala. Moški je molčal, ni pogledal na uro. Ni je nosil.
“To je vse?”, je vprašal, ko je menil, da je minila minuta. To je bila edina stvar, zaradi katere so bili vsi enaki. Vsi so vprašali: “To je vse? Ni bilo pomembno, ali so imeli uro ali ne.
“To je vse. Hvala,” je rekla.
Triindvajseta – o tem ni bilo nobenega dvoma, saj je vestno štela vsako minuto, ki jo je dobila, in si jo zapisovala v rdeče oblečeno beležnico – je bil izurjen strelec puščic, lokostrelec, ki se je udeleževal tekmovanj. Bil je bolj presenečen kot drugi, vendar je bil velikodušen.
“Eno minuto? Lahko bi jih bilo pet ali deset. Zelo je prijetno, ne moti me, sploh ne”.
“Deset?”. Oči so se ji zaiskrile. Ni pričakovala, da ji bo kdo prostovoljno namenil celih deset minut.
“Deset, dvajset, kolikor hočeš. Nihče me ne čaka. V življenju ne počnem nič drugega kot streljam puščice in se včasih dobim s kakšnim lepim dekletom za…”.
“Deset je v redu,” je rekla, osupla nad strelčevo velikodušnostjo.
“Mislim, da boš želela vedeti. Lokostrelec, lok, puščica in tarča so eno…”.
Moški in njegov lok, puščica in tarča, ki potrpežljivo čakajo na napad, je niso zanimali. Toda lokostrelec je želel o tem govoriti in je s svojo temeljito in nepotrebno razlago nadaljeval.
Zahvaljujoč lokostrelcu, temu zelo finemu in elegantnemu starcu, je lahko opravila prvo uro. Lokostrelec ni bil kos nalogi, a ji je kljub temu v tišini namenil svoje pol ure. Prosil jo je le, naj ostane gola in mirna, na kar je brez ugovora pristala. Pol ure si je ogledoval znamenje med njenimi prsmi. Ne bradavičk ali vulve: starec si je ogledoval znamenje. Tokrat je bilo prvič, da je rekla “to je vse”, in to ni bilo vprašanje.
Prišel je čas, da ugotovi, kaj pomeni polna ura, ki jo je dobila. To je bila njena lastna nedolžna ura. Ni ji je bilo treba deliti, nikomur je ni bilo treba pokazati. Čeprav je bila skoraj prepričana, da nihče okoli nje ne bo mogel zaznati subtilne teksture teh šestdesetih minut, krhkega prepleta sekund, prepletenih kot kristalčki snega. Spraševala se je tudi, ali je pametno, da še naprej kopiči čas, ali pa bi ga, nasprotno, morala porabiti, preden se razpoči kot milni mehurček.
Vrnitev je bila kot vedno boleča. Čakal jo je isti plaz kričanja in očitkov. Denar, edina stvar, ki je bila v tej hiši pomembna, je spet prešel iz njenih rok v njihove. Toda to je bilo nepomembno in odločila se je, da časa, ki se ji je nabral, ne bo porabila za to usahlo razsežnost svojega življenja. Gledala je očetove štrcelje in se naslajala nad mamino kislo pijanostjo, kot da sta oba stranska igralca v bedni televizijski oddaji. Zaloputnila je vrata. Mama se je spotaknila, ko jo je skušala ustaviti. Oče ni storil niti tega.
Po čudnem naključju je s tisočo stranko zaključila cel dan. Zadnjih nekaj minut ji je namenil liberijski mornar, s katerim ni mogla izmenjati niti besede. Toda moški je razumel, kaj potrebuje, kot da bi ji naravna sorodnost s prvobitnimi stvarmi dovoljevala, da ne potrebuje znakov. Bilo je natanko enajst minut in imela je cel dan, njen dvaintrideseti januar. Begajoči izpad, ujet v nerazumljivo zvijačo, past. Pripadal ji je, bil je njen, prav njen, in skrbelo jo je le, kdaj bo zbrala pogum, da ga uporabi.
“Hvala,” je rekla.
Odkimal je, oči so se mu zaiskrile in jezik mu je navlažil ustnice.
“Hvala,” je ponovil, ne da bi vedel, kaj govori. Bilo bi skrivnostno čudo, če bi jo spoznal, ne da bi denar igral vlogo v igri. “Hvala,” je ponovila. To je bila lepa beseda, ki se je valjala in zvenela kot riba, ujeta na trnku.
Nasmehnila se je in mu odprla vrata. Toda on ni odšel. Iz žepa je potegnil bankovce različnih držav in vrednot ter z njimi zapisal sladke besede, ki so v vsakem jeziku pomenile bolj ali manj isto.
”Ne morem,” je rekla in stresla glavo. “Svoj dan sem že zaključila. Tega ne bom ponovila”.
Denar je stisnil v kepo in ga ponovno pospravil v žep. Razumel je. Prijela ga je za roko in ga prisilila, da se je dotaknil njenih vlažnih vek.
“Thomas,” je rekel mornar in si s prsti pokazal na prsi.
“Samantha,” je rekla, skremžila usta in stresla z glavo. “Ne, to ni res. Ime mi je Rosa”.
“Rosa,” je ponovil in zloge zameglil v grob, vetroven zvok, suh kot sapa na votlem trsju.
“Iti moraš. Pojdi,” je rekla Rosa in pokazala na vrata. Thomas je žalostno prikimal. Naredil je dva počasna koraka in prijel za ročaj. Potisnil je navzdol in obrnil glavo. V tistem trenutku je videl ves dan, ki se je v valovih in barvnih spiralah vrtel okoli Rose. Ta je poskušala dan skriti v gube svoje bluze, vendar je ugotovila, da je gola. Prepozno za vse, premikala je roke kot lopatice, kot metulj, ujet v marmelado. Zaprla je oči ter povabila mornarja, naj stori enako.
Thomas je pomežiknil. Jasno je videl dodatni dan, ki ga je dobila. Bila je pisana zmes čipk in vezenin. Na straneh, ob točkah, kjer se je vsaka minuta prelivala v naslednjo, so bile zlate zakovice z izrastki, podobnimi kavljem, in komaj opaznimi diski, ki so se vrteli s polno hitrostjo. Celota je bila videti kot zlobna ali vsaj zvita zver, ki je pripravljena uveljaviti svojo neizprosno voljo.
“Rosa?”. Poskusil se je premakniti naprej, a ga je ustavila dekletova dvignjena roka.
“Ne dotikaj se ga!”.
“Ne?”. Thomas, ki je imel poleg afinitete do esenc tudi intuicijo popotnika, je vedel, da je ta kraj zanj prepovedan. Mornar ve, katera pristanišča so prepovedana ali katero gostilno bo zapustil z rano na obrazu. Ne je ne, zveneče, dokončno. Najprej se je ustavil in nato naredil nedoločljivo gesto, gesto osuplosti ali obrambe, a Rosa ni vedela, kako naj si jo razlaga. Mislila je, da se bo dvignjena roka, kot že tolikokrat doslej, spustila na njen obraz, in se je zato pokrila s prekrižanimi rokami.
“Ne! Ne je ne.” Razumel je in se zavrtel kot vrtavka. Raztegnil je telo vzdolž koncentričnih krogov meglene slutnje in se zvil v kroglo. Z besedami, besedami drugega jezika, ki jih Rosa ne bi razumela, ni mogel izraziti, da ima tudi on neprekinjen dan, zgrajen iz drobcev plimovanja, valovanja, neviht. Kaj je navsezadnje tisto, za čimer si prizadevamo vse življenje? A prav tako jima nisem mogel povedati, da bi, če bi ju združili, imela dva popolna dneva. Dva dragulja, ki bi se lahko združila, dokler ne bi izgubila svoje identitete in postala veliko več kot dvakrat sama.
Rosa je začutila nekaj takega, čeprav ni hotela tvegati. Svojega neprekinjenega dneva ni smela izpostaviti muhavosti tujega diha. Zapleteni amalgam spiral se je obrnil vase, da bi izpostavil vhode vetru, ki je pihal z oddaljenega morja, in je poimenoval vsako od točk, ki so utripale v prostoru. Zlati sij je sijal kot krila kolibrija, ki so trepetala s polno hitrostjo.
Thomas, ki ni imel česa izgubiti, je iz senc priklical svoje prijatelje, oblečen v prebliske zlomljene mladosti v mestu, imenovanem Soboe, podoživljal simetrične nesreče pijanega in pretepenega očeta, matere, ki so jo med eno od mnogih vojn posilili vojaki. Roditi se v Liberiji je enako, kot če bi te krvoločna množica linčala v Glevu ali kje na Kavkazu. Potem je, ker ni imel česa izgubiti, ustvaril prožen, podzemeljski, prijeten sijaj. Takšen material, kakršnega v svojih gnezdih valijo nevidne ptice, je stisnil v votlino dlani in z njim zabodel v Rosin prsni koš. V svojem jeziku je izrekel nekaj, besedo opravičila, ki je lahko izrazila vso ljubezen v vesolju. In ko je ženska izkrvavela do smrti, je našel moč, da si je z robom vala, vzgojenem v nevidnem oceanu, prerezal vratno žilo.
Čas, prepričan, da je to najboljši konec, ki ga dopušča osebna zgodovina teh dveh, je seštel Rosin in Thomasov dobljeni dan ter ju nato pomnožil z dva, s štiri, z osem, z neskončno. Pozneje, veliko pozneje, je zapustil sobo, jo za vedno zaklenil s ključem in ga vrgel v čeljusti zmaja, ki je šel slučajno mimo.

Sergio Daniel Gautvel Hartman is an Argentine writer, editor and anthologist. He had numerous books published, such as El universo de la ciencia ficción, Avatares de un escarabajo pelotero, El juego del tiempo. He was a finalist for the II Minotauro premio, the Ignotus premio, among others.