Obračalka strani

Obračalka strani

Hugo Díaz

V ušesih mi je rastel tekoči hrup. Prvič sem ga slišala tako zgodaj zjutraj. Šumenje, ki se je pridružilo spanju te noči, je uspavalo jutro in telo.

Uspelo ji je priti do kopalnice. Zavrtela je pipo in s tabletko na jeziku popila nekaj vode. Pogledala se je v ogledalo in čez nekaj časa je v svojih očeh opazila učinek sprijaznjenja.
Oblekla se je.

Želela si je videti kakšno sled dežja na ulici, nekaj kapljic, zaznamovanih na asfaltu, ki bi jo za trenutek pomirile, a ko je šla ven, je poletno sonce napadlo njeno kožo. Stopila je na suh, umazan pločnik.

V psihiatrovi ordinaciji je po pogovoru o tem, kaj se je zgodilo zjutraj, pogledala na stensko uro. Zdravnikovim vprašanjem je prisluhnila z le nekaj vmešavanja. Zlagala se je, ko je rekla, da je še vedno na zdravljenju pri analitiku. Terapijo je zapustila že pred nekaj tedni, naveličana pogovorov o svojem otroštvu z grozljivo podobo matere, te stroge ženske, predane svojemu poklicu koncertne pianistke, ki jo je med otroškimi dremeži učila solfege. Prav tako ni želela ponavljati, kako zelo je trpela, ko je pri trinajstih letih videla njen neodobravajoči obraz, potem ko je imela svoj prvi concert. In da se je bila doma prisiljena učiti in vaditi dvojno. Prevladovale pa so neuspešne vaje za premagovanje treme. Strokovni delavec je kot obsodbo podpisal recept s podrobno navedenimi zdravili in jo odpustil.

Izstopila je iz lekarne. Začela je hoditi in zdelo se je, da hrup v njenih mišicah povzroča majhne električne sunke, ki so ji segali do glave.

Na vratih stavbe jo je čakal fant, ki je vedno nosil paničen pogled in geste prijaznosti, vendar je njegovo telo držala žalost. Ime mu je bilo Adrian, četrtkov učenec. Mladim iz soseske je dajala ure klavirja, vsako drugo soboto pa še nekaterim starejšim damam.

Ženska je dečku naročila, naj se usede za klavir in pregleda prejšnjo uro, nato pa je odšla v kuhinjo. Odprla je predal in iz njega potegnila nož. Z mrtvimi očmi se je sprehodila po rezilu in se s prstom dotaknila njegove konice. V naglici je odšla v kopalnico. Pogledala se je v ogledalo in dvignila nož k enemu od ušes. Za hrupom je slišala študentovo melodijo. Spustila je roko in čakala. Opozoril jo je na zvonjenje mobilnega telefona na mizi. Stekla je in dvignila napravo. Glas na drugi strani je zdrsnil skupaj s hrupom. Po večkratni potrditvi je odložila slušalko. Spustila je zamišljen ton in dejala, da gre za ponudbo za službo v drugi pokrajini. Adrian je prosil za več podrobnosti in ji po poslušanju zagotovil, da so v tistem kraju lepe reke in da ni slabo nadaljevati kot obračalka strain. Nato je okleval z izrazom veselja, ki ga je tudi takoj izklopil.

V hotelski sobi je pregledovala partiture za concert. Mati je to dejanje imenovala kohezivna trdnost, nikoli ni povsem razumela, zakaj, vendar je te trenutke imenovala z istim imenom.

Opazila je, da ima obleka, ki jo je nameravala obleči, raztrgano gubo. V torbici je našla iglo in nit. Ko je želela napraviti zadnji šiv se je v prst zbodla. V kopalnici si je splaknila kri in v ušesih doživela spokojnost. Obilna voda na njenih rokah je dušila hrup. Presenetilo jo je trkanje na vrata in glas, ki ji je rekel, da mora iti.

Niso je odpeljali z drugimi glasbeniki, kot so jo običajno pred koncertom. Vodili so jo skozi kotičke, dokler ni prišla do nekakšne pisarne velikega gledališča. Ženska je menila, da bi lahko bili tik pod odrom, saj so s stropa prihajali zvoki uglaševanja instrumentov. Debel moški s kozmetično popravljenim nosom se je predstavil kot Lorenzo Fernández, organizator, in iztegnil roko v pozdrav. Takoj je omenil, da se je pianistu, ki je nastopal v tem večeru, zgodila nesreča in da ne bo nastopil. Dirigent je o njej govoril zelo dobro in vsi so menili, da je ona primerna nadomestitev. A ona ni spregovorila niti besede, tudi ko je debelušni moški dodal, da bo imela tudi obračalca strani.

Isti moški, ki jo je odpeljal v Fernandezovo pisarno, jo je nekaj trenutkov pred vstopom na oder odpeljal v zakulisje. Vse okoli sebe je začela videti plosko, brez substance. Zvonjenje v ušesih je postajalo vse glasnejše. Poskušala se je osredotočiti na besede “kohezivna trdnost”, vendar to ni imelo nobenega učinka. Počakala je na aplavz za dirigenta in se usedla za klavir.

Glasba je počasi razjedala hrup v njenih ušesih. Za trenutek se ji je zdelo, da je nestanovitna.
Kljub zbranosti se ni mogla izogniti začudenemu pogledu novega obračalca strani, kot da bi ji čez ramena prežala grožnja. Nato je začutila goli hrbet. Spomnila se je, da s s šivanjem obleke še ni končala. Hrup je vztrajal, da pripada vsem mislim. Osupla se je usedla. Pridržala je sprednji del obleke in s sklonjeno glavo ter kratkimi koraki zapustila oder. Pred gledališčem je začela teči. Ni se ustavila, dokler ni pritekla do reke. Učinek hrupa je bil, da se ji je z vsakim gibom zažrl v kožo. Snela si je čevlje in skočila v vodo. V sekundi je v njene žile, glavo in celotno telo stopila nekakšna umirjenost. Prepustila se je toku. V mraku je vedela, da se približuje nečemu topemu, a preden je vanj trčila, se je ta razvil in videla je obe strani skale.

Hugo Díaz-He studied Literature. He began his literary activity writing poetry. In the short story genre he has won prizes in different literary competitions such as first place in the IV contest Literatura de Relatos y Poesía, Barcelona 2021. First prize in the Nyctelios 2022 competition, Mexico.