Puščava1
Carla Valdespino Vargas
1. To nisem jaz
Udarec na tla pretrese naše drobovje. Kri se razlije in obarva pesek v mučno rdečo barvo. Ne, to nisem jaz, ki umre na soncu, v senci mrhovinarja. Ne, to nisem jaz, vendar bi to lahko bila jaz.
Krik, ki odmeva v puščavi. Zavedam se, da to nisem jaz, zato si otresem prah izpod nog, toda ta kos mesa, to je tvoje telo, moje telo, najino telo, ki izkrvavi z zlomljenim srcem, srcem, ki ga bodo počasi pojedli mrhovinarji. Telo? Sem rekla telo? Ne, nisem telo. Sem kos mesa, iz katerega se cedi kri, kri, ki hrani puščavo, in mrhovinarje in medije in statistiko in obolevnost in pregon, ker sem neumna in le zelo neumnemu človeku se dogajajo te stvari. In kaj je v tem telesu-objektu, telesu, ki je zaslišano, prebodeno, sežgano, odrgnjeno, zabodeno, kamenjano, posiljeno, pohabljeno…zavrženo? Moj trebuh se odpre kot puščavski cvet kokaina. Rezilo zareže-reže-odpira. Ali sem rekla telo? Da, sem prazno telo, vrženo na mejo…v svobodo.
Tišina
Ste slišali svoj krik, ki je udaril ob zemljo? Krik, ki odmeva v puščavi? To je krik, ki mi z vsako besedo, ki jo je napisala Iris García, prebode telo. Toda kako sem prišla sem, kako si prišla ti, kako smo prišle sem? Včasih nas ljubezen pripelje do tega, da prečkamo meje brez vrnitve, in takrat se naša telesa pojavijo na puščavskem pesku, na asfaltu, na goli zemlji, na robu odtoka. Poškodovana telesa, ki so nekoč sanjala.
Kako smo prišli do te točke, kdaj smo dopustili, da so ženska telesa postala zgolj predmeti? Iskanje poročila o umorjeni ženski v časopisih se je postopoma normaliziralo, kar vodi v nevidnost nasilja. Nevidnost nevidnega. Sistem nas je objektiviziral, predmete pa lahko vržemo v odtok, jih damo v vrečke, vržemo čez več kot dva metra visoko ograjo na prazno zemljišče, nato pa jih zažgemo in mirno opazujemo ogenj. Vrzite jih iz pick-upa, da izkrvavijo v puščavi.
Umorjene ženske se lahko branijo le s svojimi ranjenimi telesi.
V „Sueño de arena“ srečamo glas, ki nas vodi od njenega otroštva prek zlorab, ki jih doživlja od staršev, zaljubljenosti v moškega, pobega, moških, ki stiskajo njeno telo, bolnišnice, kjer bruha rumeno, do puščave. Prisili nas, da opazujemo in občutimo kri, ki se pretaka iz trebuha, polnega kokaina. Glas, ki žaluje, ki kriči, ki trdi, ki boli. Glas, ki ga vedno strožje obsojamo: ona, neumna, idiot, imbecilna, nesrečna, uboga mala idiotka, trapa, koza, pendeja, nesrečnica, dokler ne konča kot kos mesa, ki leži v puščavi, in takrat se zavemo, da je njena bolečina naša, da je njen obup naš, da smo mi ona. Ime? Ni imena, ampak to nisem jaz, ne morem biti jaz, ker se take stvari zgodijo samo bedaku.
To se ne dogaja. Ne leži sredi puščave. Ne, iz nje ne curlja kri. Naokoli ne letajo mrhovinarji in čakajo, da bo umrla. Ni strahu. Ne, ni strahu. Pred njenimi očmi je točka svetlobe. Tam je nebo. Jasno. Modro. In spanec, veliko spanca (García: 82).
Da, prav ste slišali, rekla sem glas in ne pripovedovalec, saj je „Sueño de arena“ pesem in ta pesniški glas se vrti sem in tja in se poskuša prepričati, da se to ne dogaja, da ni dovolila, da bi jo moški izkoristil, prodal in vrgel v puščavo kot kos neuporabnega mesa. To je glas, ki odmeva po našem telesu, dokler nismo mi tisti, ki stojimo v puščavi in poskušamo sami sebe prepričati s ponavljanjem mantre „to nisem jaz“. Toda realnost nas močno udari, mi smo tisti, ki oddajamo to žalostinko, ki odmeva po vsej puščavi. Da, to je kri, ki priteče ven. Da, okoli nje letajo mrhovinarji in čakajo, da bo umrla. Da, bolečina je prisotna. Da, strah je in da, to sem jaz, ki ležim sredi puščave.
2. Sem mrtva in si prepevam
Bodimo volkulje, ki v puščavi zbirajo kosti.
Naj te besede služijo zbiranju kosti vseh žensk, ki ležijo v puščavi. Bodimo volkulje in napolnimo svoje jame z vsemi temi kostmi, da jih ohranimo pred nevarnostjo, in na dneve, kot je današnji, pojmo, da bi vsem ženskam, ki so izginile, ki so bile mučene, vrnili njihove duše, njihova imena in obraze. Naj bodo naše besede tau za iskanje obrazov, imen in pravice.
1 Pesniška intervencija na kratko zgodbo „Sueño de arena“ mehiške pisateljice Iris Garcíe. García, Iris. V Ojos que no ven, corazón desierto. CONACULTA: Mexico City. 2009.
Carla Valdespino Vargas (Mexico) has a BA in Latin American Literature from the UAEMex and a Master’s degree in Anthropological Studies of Mexico from the UDLA-P. She is currently a teacher in Higher Secondary Education. She has published two books: De Noches, dioses y creaciones y Toluca-Metepec; Una Heterotopía. She is a contributor to ViceVersa Noticias and Diario Portal. She is also a member of the Comunnitas Latin America Network.
Literaven.com 