Prepir
Rodrigo Urquiola Flores
Bilo je v petek v času prometne konice, ob desetih zvečer. Miraflores je bil poln, zato sva se odločila prečkati most Puente de las Américas. Bili smo na ulici 6 de Agosto, blizu trga Abaroa. Ignoriralo nas je več minibusov, polnih ljudi. Medtem ko sva se vzpenjala po aveniji, sva poskusila srečo in dvignila roke pred vsakim minibusom, ki je bil namenjen v južni del mesta. Nato se je eden, ki je bil namenjen v Ovejuyo pred nama ustavil. Kakšna sreča! Odprl sem vrata. Prostora je bilo le še za enega stoječega potnika. Ker moj dvanajstletni sin ne zavzema veliko prostora, se bova lahko namestila v tem kratkem hodniku, sem pomislil. Eden od potnikov se je pripravljal na izstop. V tem trenutku je prišel visok, bel moški, ki je začel govoriti z nekom znotraj. Z roko je prijel za vrata in izkoristil to, da sem bil bolj zaskrbljen, da nihče ne bi poškodoval mojega sina, in mi tako prevzel mesto za vstop. Medtem ko sem razmišljal, kako ga od tam odstraniti, ker sva s sinom prišla prva in bi tudi morala prva vstopiti, me je potnik, ki je izstopal, drug suh belec, ki se je izkazal za znanca dolgonogega moškega, potisnil. “Daj mi prostor”, je rekel. Gledal me je naravnost v oči. Naredil sem enako. Brez pomežika. Približal sem se za pol koraka. Začel je mahati z rokami, kot da bi me bil pripravljen udariti. Približal sem se še za pol koraka. Bila sva kot dve živali, ki se merita, vohata druga drugo skozi oči, ki se ne umaknejo. Še en spor za ozemlje. V žepu sem poiskal kamen, ki ga vedno nosim s seboj, da odženem najbolj agresivne potepuške pse v moji okolici ali morebitne tatove in…
»Tu imaš, kreten!« sem mu zakričal. »Kaj hudiča si predstavljaš?« Kamen ga je zadel naravnost v čelo. Ponovil sem: »Daj mi prostor. Misliš, da govoriš z enim od svojih služabnikov, gospod idiot? Časi so se spremenili, ali ne veš, gnoj?« Snel si je zeleno ruto z grbom kondorja nad nogometno žogo, da bi si obrisal kri, ki je curjala iz rane. “Vem, kaj misliš, ampak nimaš več poguma, da bi to povedal, kajne? ‘Ti prekleti Indijanci, ti neizobraženi ljudje.’ Povej, kreten. Tvoj gnusen razredni sporazum moram prenašati celo v javnem prevozu. Ne boj se zakonov proti rasizmu, ne bom te prijavil. Zakaj bi, brez mask se bolje vidimo, lahko poskušamo ugotoviti, kdo je kdo. Daj, preišči žepe. Jaz svojega kamna nimam več. Gotovo imaš kje kakšen nož, ti pes. Mislim, da sem te videl v Quinto Centenario, kako si iskal nekoga, ki bi ti lahko prodal drogo. Hodiš naokrog in se delaš norca, kajne? Ubog, nekoristen človek si, ki ne zna delati. Si že rekel, si me že žalil, tako je bolje. Zakaj bi skrivali, kar smo. Tukaj. Naj te ta udarec v trebuh nauči spoštovati druge. Z mano ne bi govoril v tem tonu razvajenega otroka, če ne bi mislil, da si boljši, ali če bi imela enako barvo kože, kajne? Te to učijo tvoji starši?” Vstane s tal. Izkoristi mojo nepozornost in mi zadane dober udarec v nos. Kdo je rekel, da se razvajeni otroci ne znajo pretepati? Moj sin joka, tudi on ga hoče udariti. Obžalujem, da sem šel predaleč, a sedaj je prepozno, da bi se umaknil. Medtem, ko se izogibam njegovim nerodnim udarcem, sopem, da bi ustavil krvavitev iz nosu. Pljunem nanj in ga umažen. On mi vrne pljunec in me umaže. Sva si sedaj bot? Na vrsti je, da me žali: “Zamerljivi Indijanec, črnuh. Je to edino, kar ti pride na misel, da mi rečeš? V tvoji zasebni dvojezični šoli te niso naučili več besedic? Osel. Daj, da poiščem še en kamen, ker si prvi udarec zadal ti, ali tvoji starši, ali tvoji stari starši, ali tvoji pradedki. Vsi tatovi. Poglej, kaj so naredili tej državi. Ti pa niti krasti ne znaš. Ali pa boš kradel svojim staršem, da si boš lahko kupil svoje razvade. Kurbin sin. Rekel bi ti, da si usrani jailón[1], ampak vidim, da ne živiš več v Calacotu.” Drug drugemu sva se približala. Pripravljena sva bila na končni udarec, zdaj, ko sva izčrpala vse žaljivke in se je jeza očitno polegla. Stala sva s statičnimi pestmi v zraku, ko naju je končno ločila množica ljudi, ki se je zbrala okoli naju. “Policija!”, je nekdo kričal, “policija!”
…in nisem je mogel najti. Moja zelena jakna z grbom kondorja nad nogometno žogo na strani srca me je spomnila, da sem vrgel kamen, preden sem vstopil na stadion. Bolje tako. Bolivijska reprezentanca je igrala predbožično prijateljsko tekmo in vstopnica je bila igrača, ki so jo podaril revnim otrokom. Stadion Hernando Siles je bil popolnoma poln. Zato je bilo tako malo minibusov. Visok moški je vstopil na zadnji del avtobusa, da bi zasedel mesto, ki ga je nekdo drug zapustil. Izstopil je v San Miguelu. Postavil sem se tako, da sem oviral izhod, da bi videl, ali me bo tudi on potisnil. Prsti so me pekli zaradi udarcev, ki jih nisem mogel zadati. »Grem lahko mimo, prosim?«, mi je rekel. Brez težav sem se umaknil. Vendar pa še vedno nisem mogel pozabiti 6 de Agosto, ko sva bila s sinom že udobno nameščena v tistem ozkem hodniku minibusa in je vozilo počasi napredovalo skozi prometni zastoj. Sovražni pogledi, tudi skozi okno, kot psi, ki so na robu spopada, niso popustili niti za trenutek. Niso hoteli popustiti. Bilo je kot v transu. Pravi spopad med državljani dveh narodov, ki sta si preblizu in se nikoli nista nehala boriti. Neverjetno je, koliko stvari se lahko pove v tako globoki tišini.
[1] Nekdo iz visokega družbenega razreda ali nekdo, ki verjame, da je iz visokega družbenega razreda.
Rodrigo Urquiola Flores (Bolivia) is the author of the novels Lluvia de piedra (2011), El sonido de la muralla (2015), and Reconstrucción (2019), as well as several short story collections and plays. His work has earned numerous awards, including the Marcelo Quiroga Santa Cruz Prize, the Carlos Montemayor Inter-American Prize, the Santa Cruz de la Sierra Prize, and the Adolfo Costa du Rels Prize. His stories appear in multiple national and international anthologies.
Literaven.com 