Tri pesmi ELÍ URBINA 

Tri pesmi Elí Urbina 

KROGLICA PODGAN

Elí Urbina

Ore, mus, domine mundi. 1

V zeleni mesečini skozi gozd

nenadoma pretrese kočo.

Podgane, podgane, ki v rojih napadajo; podgane

z jeklenimi zobmi, z gnilimi kremplji;

podgane, ki tržejo tišino papirja;

podgane, ki se gibljejo kot utrip sence,

na preži za tvojimi bosimi nogami in tvojim obrazom;

podgane, ki napolnijo žarnico, da se zamegli,

odirajo mačko, razparajo pastirja;

podgane z grobo kožo brez dlak,

kot ovenelo modo, slepo vohajo;

podgane, ki rojijo celo znotraj ogledala,

velik mutirani tumor, ki bo vsak trenutek izbruhnil v podgane;

podgane, ki skačejo naravnost po hodniku;

podgane, ko tipamo v temi in iščemo izhod;

podgane, kot razlitje razmršene nafte,

ki smrdijo po vlagi in urinu,

po izločkih in popkovini;

podgane, ki neprestano cvilijo, ah, cvilijo,

kot ponve za cvrtje ali obsedeni zvočniki;

podgane, podgane, hinavke, despoti, demagogi,

ki povsod izkopavajo luknje v svetu,

vedno na poti k njegovemu utripu;

podgane, paradigme pošastnosti,

plodovi gnijočega jajčnika, podgane.

1 Z usti podgana vlada svetu.

Pod tem čudnim nebom

Elí Urbina

Pod tem čudnim nebom, potopljenim v tišino,

z motnim čopičem režem temo.

Obdaja me neskončna sipina, ki se razteza

nad praznino sveta in vse napolni z odsotnostjo.

Stoječ sredi bolečine, se pomešam s prahom,

hodim v krogu, vedno v nasprotno smer.

Čas ni čas, a vendar nenadoma mine.

Napeta od negotovosti je dlan moje roke,

membranasta korenina, ki se gluho podaljšuje.

Hiter, skoraj ledeno žgoč ogenj se dvigne, izbruhne.

Nasilen je zemeljski nemir tesnobe.

Toliko ust, kamnov, nohtov; toliko oči, stekla, las.

Vsak drhtljaj je neizmerna rana.

Vsak korak me zadržuje, prežet s krivdo.

Sovražna, prasketajoča snov.

Iz druge teme, v spominu, obraz

kliče nemočno. Je njegovo ime ime moje rane?

Zaman režem steno mesa te sence;

vse je brezup, bolečina, ki se nikoli ne konča.

Za anonimnimi gostimi gozdovi tišine

Elí Urbina

Onkraj anonimnih gostih tišin

je nekdo, ki si želi biti ti in prevzeti tvoje kraljestvo.

To kraljestvo, ki ga vidiš polno senc in žalosti,

je skrita želja drugega v izgnanstvu.

Ali si morda le privid, obseden

z bujnostjo iluzornega življenja?

Tvoja roka prebode polnost sanj

in ob prebujanju razbije suho lupino dni.

Zrcalo ti ne kaže več podobe.

Živiš na temni strani vseh zrcal;

v svetu žalovanja, kjer si sam svoj mrtvec.

Kako lahko zgradiš grad, vreden svojega hrepenenja?

Utrujen si od molitev in njihovih neuporabnih vab.

V pesku drgneš magnet besed,

a ne dosežeš obilnega mravljinčenja sreče.

Tvoji koraki v praznino so neizogibni in čeprav

slutiš padec, te zamotijo užitki mesa.

Onkraj anonimnih gostih tišin

je nekdo, ki hrepeni po tem, da bi bil ti in prevzel tvoje kraljestvo,

to obsežno kraljestvo, polno senc in žalosti.

---

Elí Urbina (Chimbote, Perú, 1989) is a poet and director of the magazine and publishing house Santa Rabia Poetry. His work, translated into several languages, appears worldwide. His latest book, Un hombre solo, un solo infierno (Valparaíso Ediciones, 2025), includes his most significant poems from 2012–2024.